Maklenska jama

Belo je to eniga lipiga proletja ka se trava zazelenila i trebalo je vodit blagu na pašu. Lenka Andraševa je čuvala štiri vola i oson krav. Polok nje s eno kravicu je čuvav Jurica Mihičev. Lenkino blagu se lipu slagalo s Juričinu kravu Šaru i složno je paslo slatko zeleno travu. No posebno su se lipu slagali čoban Jurica i čobanica Lenka. Dok je blago paslo Jurica i Lenka so meli dosti lipiga divana. Hvaljili so se do je nabrav več jagod, do je preskočo veči kaman. Lenka je bela najveseleja ka ji je Jurica nabrav lipih rožic.

Duma so se manj vidli zakaj je Lenka mela dosti posla va hiši, a Jurica je seko drva. Seglih so pokazali da se majo radi. Lenkin oča Andraš ni pusto da se sastajejo jer je Jurica biv presiromašn da bi prišo va njiho dobrostoječu hišu. Kaj je Andraš bolj brano, Lenka i Jurica su se meli raj. Kad je Andraš zabrano Lenki da gre na pašu undi ki je Jurica, Lenka je vedrela v jok. Hodila je kuli hiše, delala po hiši i jokala. Bela je nesrečna.

Eniga dana oča Andraš je poslav Lenku orat njivu na Rebr. Va kula su zapregli najjačiga vola Lisonju i Lenkiniga miljenika Rožička. Va svojin joki Lenka se znala podivanit s Rožičkon. On ko da je razomo, pa bi znav, kada got, zamukat. Tako je va joki Lenka z Lisonjo i Rožičkon zaorala prvu brazdu. Jak Lisonja je vleko i za se i za Rožička. Zorali so lipu brazdu pa je Lenka manj jokala, sjetila se koko bi i Jurica mogo lipu pomagat. Drugu brazdu so fletno okrenili. Na pu treče brazde je Rožičak zamukav ki je Lisonja stav va prvu brazdu i počev propadat. Otprla se velika jama i va njo so propali Lenkini voli i ona š njimi. 

Nišče ih ni več vido. Ostala je somo žalost.

Nakon nekiga vremena so na potoki va Kupu našli jarm, Rožičkov rog i Lenkinu pletenicu.

Tisto mi je pravo moj deda Vjekoslav Crnković rodom iz Sev (Moravičkih Sev). Njemi so o temi divanili njegovi tata, mama i ena teta.

                                                                                  Lorena Crnković, 7. razred

OŠ Brod Moravice

Brod Moravice

Mrkaji

             Negda prek so lidje beli jaku siromašni.  Navečer ni belo televizijo nego so stareje lidje pravile deci pripovedačke. Pripovedačke so vavik bele o coprnicah, duhovin i se takovin strašnin stvarima. Dece je belo doste pr hiši-po pet, šest ile iše več, nišče se š njimi ni bavo i bela so poredna. Ka so in deda i baka pravila takove pripovedačke daca so bela va strahi i vavik ih se moglo strašit iz kakovin vragon kojiga su se deca bala.

            Tako so i fantički pošljušali eno pripovedačko o vragi – mrkaji.O mrkaji koji ti bo dav zlato. Fanti so beli jaku odvažni i se so prpravili. Na nuč ka se menja staro va novo leto treba projt na raskrižje potov i skuhat črno mačko. Tista štiri fanta bela so iz Čučka –dva iz Rudmanove hiše ki in se pole reklo Mrkajevi, en iz Markovčeve i en iz Šimakove hiše. Zeli so črno mačko ( ile negdo pravi črnu kukuš) i prošli na Raskrižje  - mesto ki se križajo dva pota. Stali so točno na križanje i iž jednogodišnjo leskovo šibo okuli sebe ocrtali krug. Oni so stali va krug. Prčakali su punuč, zavreli vudu i vrgli mačko va njo. Izvan kruga je prišo vrag – Mrkaj i mamo ih z zlaton-lučav in je zlatnike, somo da zajdejo ven iz kruga. Njih je belo jaku strah.

            Njihove mati so vidle da fantov ni duma. Koda su znale prošle so ven iz hiš iskat ih. Kad so prišle na pot Zartič čule su zapomaganje fantov.  Belo ih je strah kaj je s njihovin fanton. Ka so prišle bliž vidle so kako ih Mrkaj mami da zajdejo ven. Zele so žegnano vodo i poškropile zemljo i pot i fante i tako otirale Mrkaja i  spasile svoje fantičke.

Od tistiga dana tisten raskrižji reče se Mačkovac, a sin Čičkanima Mrkaji – tako me je pravo Rudac Abramović Šimakov, a njemi njegov oča Mirko i ostali starci va seli. Sa ih več ni, ostav je na Čučku somo Rudac i iše dve hiše.

Nika Mlinac, 2.razred

OŠ Brod Moravice

Brod Moravice